Pri črno-belih bralnikih e-knjig niso v ospredju lastnosti, kot je čas, ki je potreben za prehod pike iz enega stanja v drugo, ločljivost zaslona in podobno. Pri njih je pomembna preprosta uporaba, dober prikaz slike (večinoma besedila) v razmerah, ko je jakost okoliške svetlobe visoka, zelo pomembna pa je tudi mala poraba energije. Ko pa govorimo o barvnih različicah teh naprav, se vse to spremeni. Če želimo imeti barvni bralnik e-revij, bo moral ta podpirati višjo ločljivost (prek 200 dpi) in večjo barvno globino, sicer zadeva ne bo imela smisla. več >>
Tako imenovani elektroforetični (electrophoretic − EPD) zaslon je najbolj znana izpeljanka tehnologije e-črnila (e-ink), ki je prisotna v večini bralnikov e-knjig. Izrablja električno polje za prikaz pike na zaslonu. Najpreprostejša izvedba te tehnologije so delčki iz titanovega dioksida, premera okoli enega mikrona v z oljem napolnjeni kroglici oziroma mehurčku. Olje je obarvano s črno barvo, vsi ti mehurčki pa so stisnjeni med dve elektrodi, ki sta nad in pod piko. Kje se zadržijo pozitivno naelektreni delčki titanovega oksida, je odvisno od smeri električnega toka, ki je pripeljan na elektrodi. več >>
Na zaslonih prenosnikov so le redki brali knjige ali podobna daljša besedila. Ko pa so se pojavili bralniki e-knjig, je del ljudi takoj posegel po njih. Njihove prednosti so namreč očitne, osnovna in največja pa je ta, da lahko hranijo veliko knjig in denimo na dopust ni treba vleči kovčka knjig v tiskani obliki. Kdor veliko bere, zna ceniti, kar mu e-knjige omogočajo. Zaradi črno-belega zaslona pa te naprave niso bile primerne za branje revij, brskanje po spletu in podobna opravila, kjer so dobrodošle barve. Se bo v letos s pojavom bralnikov v barvah to spremenilo? več >>
Uporabniški vmesnik naprave na večkratni dotik postane »neviden«, saj uporabnik za delo z napravo ne potrebuje dodatnih pripomočkov oz. naprav, katerih uporabe se mora naučiti, temveč uporabi kar roke. Večina ljudi se uporabe tovrstnih naprav privadi zelo hitro, predvsem pa to velja za otroke in mladino. Na več predstavitvah naših programov smo videli, da ti ne potrebujejo nobenih dodatnih navodil, uporaba naprave pa se jim zdi logična že na prvi pogled. več >>
Nekateri izumi, čeprav so odlični, potrebujejo precej časa, da preidejo v vsakdanje življenje. Vzemimo na primer računalniško miško. Prvi prototip sta prikazala že daljnega leta 1963 Engelbart in English, a je bilo potrebnih skoraj 30 let, pravzaprav skoraj do izida Windows 95, da se je zadeva res prijela in da je miška postala nekaj vsakdanjega.Nekako podobno bogato zgodovino imajo zasloni na dotik! Se zdaj končno začenja njihova era? Bodo sistemi, ki prepoznajo prstne kretnje spremenili načine uporabe najrazličnejših naprav? Zakaj so naprave z zasloni na dotik, posebej tiste, ki zaznavajo več hkratnih dotikov, tako zanimive? več >>
