Zanimalo nas je, kakšna je ponudba mobilnega interneta v uniji. Presenetilo nas je, da se ponudbe operaterjev med seboj močno razlikujejo, tako po načinu trženja kot po cenah. Pri tem ponudba operaterjev, ki delujejo v večjem številu držav, ni poenotena na ravni skupine, temveč ima veliko več skupnega s ponudbo konkurenčnih operaterjev v isti državi. Razlike v cenah tudi niso povezane z bogastvom državljanov (bruto nacionalni dohodek), temveč prej s cenovno tradicijo telekomunikacijskih storitev v državi.

Za uporaben mobilni dostop so, kot smo ugotovili, primerna le omrežja wi-fi in mobilna omrežja »tretje in pol generacije« (3,5G – kako neumno ime …) mobilne telefonije. Lepo bi bilo, če pri teh ne bi bilo nikakršnih omejitev. A so! Operaterji obstoječe omrežje nadgrajujejo tam, kjer je uporabnikov več. Dobro so pokrita večja urbana središča in pomembnejše cestne povezave, podeželje pa je pokrito slabše. Zaradi višjih frekvenc, ki jih ta generacija uporablja, je signal slabši znotraj objektov, kar pomeni, da tam »zelo« visoke hitrosti morda ne bodo na voljo.

Mobilni internet še vedno velja za luksuzno dobrino. Če bi sklepali po načinu oblikovanja cen mobilnih operaterjev, zagotovo. Dati nekaj deset evrov za to, da imamo povsod na voljo dostop do interneta, hkrati pa plačevati še fiksni dostop … ni ravno gospodarno početje. Je sploh treba ločevati mobilni in fiksni dostop? Ali mobilni internet lahko nadomesti fiksnega? Kako bosta oba pristopa sobivala v prihodnje?

Imeti vedno dostop do spleta ni potreba, ampak obsedenost. In to huda. Kamorkoli grem, kjerkoli se ustavim, najprej pogledam, ali je v okolici kakšno odprto (beri: brezplačno) omrežje wi-fi. To pa zato, ker sem kljub vsemu še vedno dovolj varčen ali pa škrt, da skoraj ne pomislim, da bi za mobilno okno v splet dodatno plačeval. Takšne kot sem jaz, bi mobilni operaterji najraje iztrebili. A to je njihov, ne moj problem. Brezplačnih možnosti, na mojo srečo, je dovolj, vsaj v večjih urbanih središčih, to pa so tudi mesta, kjer mobilni dostop potrebujem. Ko sem v naravi, ga nočem. Naj ostanejo bele lise, kjer se lahko skrijem pred svetom, spletom, ženo in otroci!

Metod, ki so jih oblikovali hekerji za beleženje tipkanja, dogajanja na zaslonu, oddaljeno vklapljanje spletnih kamer in mikrofona računalnika, pa ne uporabljajo le hekerji in »hekerji«, temveč na žalost vse bolj tudi delodajalci za nadzor nad zaposlenimi, ki se takšnega nadzora ne zavedajo. »Ubogi« delodajalci, ki jih »grdi« delavci izkoriščajo in na delovnem mestu, namesto da bi delali, visijo v Faceboku in se pogovarjajo s prijatelji. Ima delodajalec pravico tako nadzirati zaposlene?

Tudi Slovenija ni (več) imuna na spletni kriminal. Odkar statistično sodimo med razvitjše države, postajamo zanimivi. Napadi prihajajo največ iz tujine, domači nepridipravi pa so pri tem večkrat le pomagači. Bojujemo pa se proti organiziranimi genijem, z zelo jasnimi in nevarnimi cilji. Absolutne varnosti ni, zaščititi se moramo sami. Toda kako, ko pa ni več mogoče obvladati vsega, kar se dogaja v računalniku in kaj prihaja iz spleta? Pravilo je, ne zaupajte nikomur in bodite zelo previdni pri vsem, kar je lahko potencialna žrtev napada. In kaj je to? Vse, kar je mogoče zlorabiti v vašo škodo – od elektronskega bančništva do osebnih podatkov, zdravstvenih podatkov pa do gesel za dostop do različnih spletnih servisov in strani!

Si predstavljate, da bi šli k zdravniku, ta bi nam predpisal zdravilo, v lekarni bi ga prodali, nato bi se zdravje poslabšalo in bili bi sami krivi, da je do tega prišlo. In to kljub dejstvu, da se je zdravnik zmotil pri diagnozi, naredil slovnično napako pri imenovanju zdravila na receptu in da lekarnar tega ni znal prebrati, pa je dal zdravilo, ki mu je bilo ravno pri roki. V realnem življenju si to verjetno težko predstavljate. A tako nekako je glede nevarnosti, ki prežijo iz spleta. Ni pomembno, koliko napak naredijo vpleteni, in tudi ne, da je dokazano, da so zlorabe omogočile ravno te, na koncu smo vsega krivi uporabniki.

Po mnenju Brada Brooksa, enega Microsoftovih podpredsednikov, je najboljša novost v sedmici interaktivna televizija. Strinjal sem se z njim. Tudi meni se tako zdi. Gospodu se je že narisal velik nasmešek na obrazu, češ, pa sem obrnil tega novinarja. Ko sem nadaljeval ... BUT (toda) kaj, ko v večini sveta ne deluje. Priznal je, da imam prav. To pa kaže, da kljub lepim besedam in obljubam svetovnih voditeljev kupci niti v tako imenovanem razvitem svetu še zdaleč nismo enakovredni.

Naslednji prispevek bo morda zvenel kot izliv besa. A je odraz lastne nemoči in jeze nad ekonomsko stvarnostjo, ki smo ji priča. Ko smo uvajali kapitalizem, so nam govorili, da je konkurenca rešilna bilka za vse težave na trgu. Da je ta edina, ki s časom ustvari ravnovesje sil na trgu in postavi vse na svoje mesto. »Malo počakajte in vse se bo uredilo,« so nam govorili. A se konkurenca vse bolj izkazuje za nekaj nestvarnega, imaginarnega, posebej pa za nekaj, kar deluje le znotraj omejenega trga. Brez pravih korekcij od drugod, iz soseščine. Skupni evropski trg ne deluje, vprašanje je, ali in kdaj bo začel delovati in, če gledamo informacijski trg, ali je to sploh želja proizvajalcev računalniške opreme, saj v njej bolj ali manj vse niti držijo Američani.

Še pred časom je veljalo, da nihče ne more identificirati spletnega uporabnika, če njegovih osebnih podatkov ne izda ponudnik dostopa v internet. A ker je v večini držav to dovoljeno le v primerih suma kriminalnega početja, smo bili, če seveda nismo imeli masla na glavi, uradno varni. A spletne tehnologije so napredovale in danes nad identifikacijo nima nadzora le ponudnik dostopa v internet. Tudi če še tako dobro zakrivamo svoje spletne strani. To pot ne bomo govorili o kriminalnih namerah kraje identitete in vsega, kar to početje prinaša s sabo. O tem smo v Mojem mikru govorili že večkrat. Govorili bomo o bolj subtilnem početju – sledenju uporabnikovega vedenja.