Glede na sloves Amige kot nečesa zmogljivega, dodelanega in zanesljivega, ideja niti ni bila tako slaba. Izdelek, ki so ga poslali na trg, se je imenoval Amiga CD 32. Čarobna beseda naprave je bila Plug&Play, kar je v tistem času pomenilo »vstavi CD in igraj«. A to je bilo tudi vse, kar je bilo resnično dobro in delujoče na napravi. Vse drigp je bila namreč polomija. več >>
Imenovali so ga 32 X, bil pa je pravzaprav nova 32-bitna konzola, ki je staro uporabljala kot gostitelja. Dodatek smo vstavili v razširitveno mesto, povezali z lastnim napajalnikom, tako da smo imeli potem kar dva, in ko smo nato namestili še ustrezno programsko opremo, smo dobili novo napravo, ki je znala tekoče preračunavati 3D-grafiko, ponudila precej večjo barvno paleto in ohranila zelo kakovosten zvok Mega Driva. Zadeva je bila torej precej kakovostna. več >>
Tudi Sega je bilo eno od podjetij, ki se je v začetku devetdesetih bojevalo za svoje mesto pod konzolnim soncem. Že leta 1988 so pokazali, da so pripravljeni na tveganja. Takrat so namreč izdali svoj Mega Drive, ki je bil 16-bitna konzola, kar je bila takrat dokaj pogumna poteza. Nintendo na primer je za tak korak potreboval še skoraj tri leta. A ko je leta 1991 Nintendo izdal svojega paradnega konja Super Nintendo, je Mega Drive s svojo zastarelo grafiko deloval zaprašeno, čeprav pod pokrovom ni vseboval nič kaj slabšega »motorja«. več >>
Iz do zdaj zapisanega lahko vidimo, da je bil začetek devetdesetih poplavljen s konzolami. Po gromozanskem uspehu dveh Nintendovih modelov si je kos kolača zaželel marsikdo. In podjetje 3DO, ki je nastalo s pomočjo nekaj velikih igralcev na področju elektronske industrije, ni bilo izjema. Podobno kot Pippin je tudi 3DO dal na trg le specifikacijo strojne opreme, licenco pa je nato kupil Panasonic in začel s proizvodnjo pod imenom 3DO Interactive Multiplayer. Sledila sta mu še Sanyo in Goldstar, a so se njuni izdelki razlikovali le po zunanjosti. več >>
Atari je v sedemdesetih s svojim VCS-om in pozneje 2600 veljal za enega največjih asov na področju domačih računalnikov. V osemdesetih pa se mu je zadeva zalomila in konkurenti, kot na primer Nintendo s svojim Entertainment System, so ga na 8-bitni tehnologiji povozili. In to tako, da je 16-bitno generacijo naprav kar preskočil. Nato so se spravili skupaj, konsolidirali, strnili vrste in konec leta 1993 na trg poslali Jaguarja. Ta naj bi bil prva 64-bitna konzola na svetu in znak za ponovno vrnitev Atarija na prestol zabavne elektronike. več >>
