Seveda se lahko takoj vprašamo, kako neumen je moral biti, da so ga našli. Jaz, na primer, bi na njegovem mestu naredil tako: doma bi se lepo poslovil, nabavil živeža za en mesec, vzel lopato ter odšel neposredno v sredino Kočevskega roga, med medvede. Tam bi si izkopal zemljanko ter v samoti, miru in brez vsake tehnologije čepel ves mesec. Zagotovo me ne bi našli. Vsaj ljudje ne. Za medvede pa ne morem dati roke v ogenj! A poanta izginotja človeka iz uvoda ni bila v tem, kako se skriti. Hotel je ugotoviti, ali lahko uspešno zamenja identiteto in ostane nedotakljiv, čeprav je živel kolikor toliko normalno življenje. Bil je še vedno prisoten v spletu, imel telefone (predplačniške), računalnike, najemal avtomobile, plačeval motelske sobe ter križaril po Ameriki, večkrat je spremenil zunanji videz, ni uporabljal plastičnega denarja, do spleta pa je dostopal izključno prek omrežja TOR, ki naj bi zagotavljalo popolno anonimnost. Poskušal je torej živeti anonimno življenje. Ni pomembno, kako so ga našli. Pomembno je, da so ga!

To, da mu ni uspelo, je svojevrsten dokaz, da se v današnjem svetu, kjer nate prežijo vse mogoče kamere, načini nadzora in človeška sla do denarju, ni mogoče skriti oziroma ostati popolnoma anonimen. Vsaj brez konkretne spremembe življenjskega sloga ne, kar pa je nemogoče, saj tega večina ne bo sprejela.

NAJRAJE BI ZBEŽAL V IKARIUM

Nimam želje biti anonimen, a hkrati prisoten v družbi. Želim pa si malce zbežati pred zlaganim svetom. Želim si nekega digitalnega »fiksa«, ki še ne povzroči propada telesa (morda le duše) in se pred vsakodnevnimi težavami skrijem vsaj v spletu, če v živo ne gre. Želim si, da bi se lahko digitaliziral in vsak dan iskal uteho recimo v Ikariumu. Pa čeprav je ta namenjen otrokom. Še bolje, da je za otroke. Tam se lahko digitalno pomladim za nekaj desetletij, zavržem tisto, kar se mi zdi »pomembno« in začnem razmišljati bolj po otroško. Carlos Castaneda, antropolog, katerega dela sem prebiral pred desetletji, in to v srbohrvaščini, jeziku, ki ga današnja mladina ne pozna, je že vedel, kaj govori. No ja, ne on, zagotovo pa njegov junak Don Juan, srednjeameriški šaman, katerega znanje naj bi izhajalo iz kulture Toltekov. Kritiki sicer pravijo, da je vseh dvanajst knjig čista fikcija, nekateri pa temu ne verjamemo. Ne verjamemo zato, ker mislimo, da obstaja nekaj magije, čarovništva v našem svetu. Malce sem zašel … Ena od življenjskih resnic po Toltekih naj bi bila, da otroci vzamejo človeku del duše. In če želi postati spet popoln in dobiti vstop v katedralo pod nebom, jim mora te delčke ukrasti nazaj. Najti moramo torej tisto, kar smo izgubili.

Za začetek jim lahko ukrademo njihove igre! Zakaj se ne bi tudi v srednjih letih igrali? Ker se ne spodobi? Morda v naši civilizaciji. A zato nihče noče priznati, da padejo noter v nekaj, kar drugi pravijo, da je za otroke? Ker nas je sram? Ali pa ker vas bo tam premagovala mularija, ki je še brez okovov civilizacije tam zunaj računalnika? Je pa osvežujoče. Nobene psihološke vojne, le naivni brutalni napadi vojske. Če bo šlo, bo šlo, če ne pač ne. Brez slabe vesti, brez jokanja, laži, olepševanja dejanskega stanja, dekadence, izprijenosti ... zato pa toliko bolj prvinsko.

DRUŽABNA OMREŽJA, IZGOVORI

Nočete Ikariuma, ker je za otroke, igrate pa mafijske vojne in skrbite za virtualne ljubljenčke v Facebooku in podobno … Ja, vem, te zadeve so inteligentnejše. Ali pa vsaj želite v to verjeti! Človek je radovedno bitje, mar ni tako? Hitro se naveliča nečesa, zato hoče vedno novo in novo. Pa je res novo? Družabno omrežje je družabno omrežje. Ve se, čemu je namenjeno in kakšno vlogo ima v svetu. Zakaj potem vedno novi in novi kloni? MySpace, ki je v zatonu in ga uporabljajo samo še tisti, ki so dvajset let za zajci, Facebook in Twiter, ki se tepeta, kateri bo prevladalm in zdaj še Googlov Buzz. Čemu skačemo iz enega v drugega kot kure brez glave? Nehajmo! Kloni so tu zato (in to velja tudi za spletne igre), ker želi tisti, ki jih postavi, od drugega speljati čim več ljudi. Pragmatična poslovna rutina, mi pa padamo na »finte« o sodobnosti enega ali drugega ter floskule, da če nisi tam, te ni, in na zlagano skrb za dobrobit uporabnikov, teh istih ljudi in raznih civilnih organizacij.

Poznate tisto šalo, ko otrok dvigne eno tono, odrasli pa se čudijo, na kar nekdo reče: »Kaj pa otrok ve, kaj je ena tona!«. Natanko tako je tudi tu. Neki osnovnošolec se je na okrogli mizi pohvalil, da ima v Facebooku 400 prijateljev. Nato pa ga pametni urednik manj znanega slovenskega družabnega omrežja zatre z definicijo s področja sociologije: »Človek ima lahko le toliko in toliko prijateljev, več ne gre – fizično ne, ker mu tega um ne dopušča.« Kaj pa otrok ve o tej definiciji. Njemu je »fajn«, da ima toliko prijateljev in mu je milo vseeno, če po definiciji to sploh niso pravi prijatelji! Koga pa to sploh še briga? Glavno, da se ima fino. A ni tako? Skrbi nas, da otroci v Facebooku izdajajo osebne podatke, po drugi strani pa nam postaja vseeno in jasno, da niti teoretično ne moremo biti več anonimni. Dokaz je na dlani prinesel Američan z začetka te štorije!

Obnašanje otrok pa je zrcalo obnašanja starejših. Prav njim pa s(m)o vsi vpleteni v »ozaveščanje glede varnosti v spletu« naredili v preteklosti veliko škode. Škode, ko smo jih prepričali, da svet ni eden, da sta dva. K vragu! Svet je še vedno samo eden in edini. Obnašanje bi moralo biti povsod enako, v realnem ali digitalnem svetu. Ko bomo to dojeli, nam bo lažje. Kdo pa je kriv, da otrok (pa tudi nekateri starejši) brez veliko razmišljanja prek spleta pove svojo telefonsko številko nekomu na drugi strani žice, za katerega sploh ne ve, kdo je? Krivi so tisti, ki spleta niso jemali dovolj resno, ki so splet vlekli v smer »drugega jaza« in nas leta prepričevali, da smo v njem (lahko) anonimni, čeprav so vedeli, da ni tako! Ti pa so imeli svoje interese. Nehajmo se že sprenevedati!

TEHNOLOGIJE LAŽI

Seveda je lepo slišati, da tehnologije spreminjajo svet. Toliko bolj, če jih spreminjajo na bolje. Pa ga res? Ali ne gre le za še eno manipulacijo, psihološko vojno med mogotci, ki vodijo svet, in vsemi drugimi. V času nemirov v Iranu so nam dopovedovali, da če ne bi bilo Twitterja, zahodnjaki sploh ne bi vedeli, kaj se v Iranu dogaja. Tako pa smo vedeli. In? Smo karkoli spremenili? Ne! Torej bi bilo vseeno, tudi če ne bi vedeli. Vedeti nekaj in hkrati ne imeti možnosti, da kaj spremenimo, je gojišče za frustracije, sovraštvo …. tudi pripravo terena za odobravanje javnosti vojaških akcij. V luči tega iransko, kitajsko in še kakšno cenzuriranje spleta ni čisto brez logike. Lahko se s tem ne strinjamo, toda kdo smo mi, da bomo drugim govorili, kako naj živijo? Naj živijo, kakor hočejo! Če potrebujejo pomoč, jim lahko pomagamo, kar pa ne pomeni, da jim lahko vsiljujemo svoj pogled na civilizacijske norme. No ja, tu vstopi zahodna logika, kjer je edina postavka denar. Še več denarja. Toliko, da civilizacijske norme ne pomenijo ničesar več.

Photoshop je že dvajset let z nami in v tem času je postal sinonim za – laži. Ne uporabljajo ga za oblikovanje česa novega, lepega, temveč za laganje, prikaze v lepši luči. Nihče ni imun: reporter, ki na fotografijo mesta v plamenu »nalepi« letalo, da ima njegova fotografija večjo težo, s tem pa tudi ceno, ali pa prelestna filmska zvezda, ki zjutraj, ko vstane, zagotovo ni tako mična kot takrat, ko se nam smeji z naslovnice revije. Vse je velika laž, manipulacija, ki uspeva. Še nisem slišal za kupca, tudi sam tega še nisem storil, ki bi zavrnil hamburger, ker ta ni tak kot na sliki nad pultom restavracije za hitro prehrano. Fotografije že dolgo ne povedo več, kakšen je izdelek. Prikazujejo ga kot takega, kot bi moral biti, da bi bil vsem všeč. To smo sprejeli, se s tem sprijaznili in pozabili, da bi se razburili ter povedali, da tako ne more več iti naprej.

Kdor vidi prek manipulacij in zna brati med vrsticami, morda vidi svet v drugačni luči kot večina ljudi. Aktivisti za svobodo spleta trdijo, da je prav splet okno, ki tak pogled omogoča, ga olajša. Še ena velika laž in manipulacija. Splet, vključno z družabnimi omrežji, je postal velik tabloid, kjer imajo največji doseg banalne, neresnične, škodoželjne in čim bolj rumene novice. Te namreč ljudje berejo. In kaj porečejo ti bralci, ko morda naletijo na dolgo, tehtno, poglobljeno in inteligentno besedilo. Da je predolgo in prezahtevno, da bi ga brali. Točno to je tisto, kar si elita želi. Da bi bili ljudje sposobni le še faktografskega sprejemanja čim bolj nepomembnih novic, ki bi jih oni pripravljali in dozirali ter tako vplivali na svetovno javno mnenje. Tega pa je lahko zmanipulirati do nevarnih meja, težje, če ne celo nemogoče, ga je potem umiriti.

Moj mikro, Marec 2010 | Jan Kosmač